Berlinski kip, Julij Borštnik & Katja Oblak, Berlin 2013 / Berlin Sculpture,  Julij Borštnik & Katja Oblak, Berlin 2013 
(telo, tkanina / body, fabric)
fotografija 1 / photo 1

Anado I & Anado II, Sodelovanje z Ano Konček, Trzin 2008 / Anado I & Anado II, Cooperation with Ana Konček, Trzin 2008
(janponski ročno izdelan papir, odtis / Japanese handmade paper, print)
fotografiji 2,3 / photos 2,3

Papirnati lampijoni, Anja Kranjc & Katja Oblak, ob postavitvi skupne razstave: A. Kranjc: Gozd Ponoči, K. Oblak: Telo-gib-kip, NG, 2008
Kustosinji: Vesna Krmelj, Prostor Bližine (*besedilo spodaj) in Maja Marinkovska, Performans: Ryuzo Fukuhara (video), Odprtje razstave: Janko Rožič
Razstava je nastala v sodelovanju  (prenos razstave) Galerije Srečišče v Celici, Ljubljana (V. Krmelj, KUD Sestava),  in  Galerije Tir, Nova Gorica (M. Marinkovska) / 

Paper Lampions, Anja Kranjc & Katja Oblak, Exhibition A. Kranjc: The Night Woods, K. Oblak: Body-Movement-Statue, NG, 2008
Curators: Vesna Krmelj and Maja Marinkovska, Performance: Ryuzo Fukuhara (video), Exhibition opening introduction: Janko Rožič
Exhibition was cooperation of two galleries: The Srečišče Gallery (KUD Sestava, Ljubljana)  and The Tir Gallery  (NG).

fotografija 6 / photo 6

Telo-gib-kip, Galrija Tir, Nova Gorica, 2008 / Bodi-movement-statue, The Tir Gallery, Nova Gorica, 2008
(papir, gib, kamen / 
paper, movement, stone)
fotografije 4,5 & 7,8 / photos 4,5 & 7,8

Kip - gib, Mestna hiša, Ljubljana, 2008  / Sculpture - Movement City Hall, Ljubljana, 2008
(papir, gib, kamen / paper, movement, stone)
fotografija 9 - Sarah Dolinšek / photo 9 - Sarah Dolinšek

Pozitiv - Negativ, Razstava študentov ALUO Na mestu, v sodelovanju z Jankom Rožičem, Celica, Ljubljana 2004  /
Positive - Negative, Students Exhibition In Situ, in cooperation with Janko Rožič, Celica, Ljubljana 2004
(mavec, les, glina / plaster, wood, clay)
fotografije 10-13 /
photos 10-13

Mesto v meni, razstavi: ALUO & Celica, Ljubljana 2005  / City inside, Exhibitions: ALUO & Celica, Ljubljana 2005
(glina, mavec, vosek, bron /
clay, plaster, wax, bronze)
fotografije 14-18 / photos 14-18

*
Vesna Krmelj ob razstavah v Galeriji Srečišče (Lj.) in Galeriji Tir (NG), 2008
Prostor bližine - ob kiparstvu Anje Kranjc in Katje Oblak
Z razstavo v novogoriški Mostovni bosta Anja Kranjc in Katja Oblak sklenili ustvarjalno obdobje tega leta, v katerem sta med drugim končali tudi dodiplomski študij kiparstva na likovni akademiji. Obe ustvarjalki razvijata svoje kiparstvo skozi figuro, ali bolje skozi podobo, katere nosilec je človeško telo. Tudi njuni deli: Anjin Gozd ponoči in Katjina skupina Telo - gib – kip postavljajta gledalcu zelo osebna, intimna in hkrati obča vprašanja o človeku in njegovem bivanju kot jih v sodobni družbi prepoznavata in doživljata občutljivi ustvarjalki. 

 Anja Kranjc se je na začetku letošnjega leta že samostojno  predstavila v novogoriški Mestni galeriji s figuralnim ciklom, ki je nastajal več let. Začenja ga kip  Zarodki in nadaljujejo skupine: Plesalca, Sence, Orfej in Evridika, Ogledalo in Avtoportret. Z delom Gozd ponoči kiparka sklene ta krog, ali bolje, začenja nov obod ustvarjalne spirale, v katerem razvija večne vsebine potovanja med dvema skrajnostma: Erosom in Tanatosom, (kot je to pot označila Anja sama) in se posveča predvsem iskanju ravnovesja med njima. Čeprav uporabi drug material, tokrat je to les, ki narekuje tako formalno in vsebinsko povsem drugačen pristop, ne moremo spregledati nadaljevanja avtoričinega avtentičnega iskanja  neotipljivih  in nevidnih podob podzavesti, sanj in (pra)davnih spominov, simbolnih smrti in novega rojstva, minevanja in porajanja, ki jih vešča in igriva kiparkina roka posreduje zrelo in hkrati pretresljivo neposredno, kot bi v njih zrla skozi otroške oči.

Gozd ponoči sestavlja skupina kipov iz lesa, ki kljub temu, da nosijo očitne antropomorfne poteze, v sebi še vedno ohranjajo značaj drevesa: pri obdelavi kiparka ohrani govorico grč, strukturo lesa in barvo njegovega inkarnata – ta neskritost v odnosu do materiala že na prvi pogled očara, prepriča gledalca, da vstopi in se poglobi v te nenavadne figure z dvojnimi obrazi in zakrnelimi zgornjimi okončinami. Kdo so pravzaprav? So angeli, drevesna bitja ali vendarle ljudje? Nekateri imajo poudarjene spolne organe, preko katerih stopamo v bližino človeškega izkustva, vendar je ta bližina tudi varljiva, saj je njihov spol mnogokrat nejasen, celo dvojen, ambivalenten, zato jih lahko vidimo kot bitja pred razcepom na spola, kakor v počelu skoraj vseh ljudskih mitologij.

Umetnostnozgodovinski pogled pa razkriva še drugi, na kulturo ustvarjanja podob vezni izvor teh kipov: od najstarejših upodobitev človeškega telesa v kultu mrtvih, do romanskih razpel, usmiljene ljubeče Marije in ikoničnega angela Andreja Rubljova z ikone Svete Trojice. Posamezne figure nosijo določene poteze podob iz zgodovine umetnosti kot bi prihajale z vseh vetrov zgodovine upodabljanja in sicer z vidika, ki je navadno skrit pred pogledom gledalca. Razkriva očišče ustvarjalca, umetnika, ki mu je bila morda bližja in resničnejša zadnja stran izrezljanega lesenega kipa svetnika. Tista notranja, druga plat, ki odkriva očem skriti del svetniškega kipa v cerkvi: ne povsem obdelan kos lipovega lesa, ki že stoletja nosi svetniško podobo in jo hkrati omogoča.

Odnos in preplet med zunanjo in notranjo podobo je v delu  Katje Oblak še nekoliko bolj izpostavljen. V svojem delu Telo - gib - kip  nagovarja gledalca skozi vprašanje prisotnosti in odsotnosti, s katerima hkrati ustvarja napetost in pomiritev v enem. Zunanji, vidni nosilec podob je pri Katji stanjšan vse do prosojne lupine, ostanka nekdaj veliko masivnejšega „ohišja“ telesa, v katerega se je bilo še moč skriti. Zdaj skrivališča ni več, je le še sled giba, ki je ostal v prostoru. Vendar ta zunanji ovoj ustvarja prostor notranjih podob kot njihov odtis. Odtis stanj in položajev, v katerih je Katja prišla v stik s svojim telesom. Telo, ki je bilo v času odtisovanja polno prisotno, misleče in dejavno, je v galeriji odsotno, a prav ta odsotnost, ta manko oblike je hkrati najbolj stvaren, s tem, ko ga gledalec (s svojo prisotnostjo) lahko zapolni.

Izkušnjo bi lahko primerjali z odtisi prvih nam znanih upodobitev v neolitskih jamah. Podobe rok v jami Gargas v Pirinejih, ki so jih predniki s spihanjem barve okrog svojih na kamen pritisnjenih dlani odtisnili na skale, že več deset tisoč let ozaveščajo prisotnost v svetu in zmožnost sporočanja tega zavedanja. Odtis govori o odsotnosti in prisotnosti hkrati, v njem se vsakič znova razidemo in srečamo.

Proces sušenja mavčnih kalupov na telesu zahteva določen čas, zbranost in umiritev, ki je v tem delu prav tako ključnega pomena. Sam proces ustvarjanja kalupov prinaša namreč ustvarjalki (in kasneje opazovalcu) izkušnjo trajanja, mirovanja in osrediščenja, ki omogoča vzpostavitev „nevidnega kipa“. Ta je le na posameznih mestih naznačen s tanko, prosojno plastjo papirja in z organskim riževim lepilom utrjen po odtisu telesa. Kljub temu, da je izkušnja izrazito haptična, pa je dejanska, tvarna osnova kipa minimalna. Ti, kot pero tanki beli trakovi, ki se dvigajo po telesni vertikali, vztrepetajo ob najmanjšem premiku, odzivajo se skoraj na pogled. Njihova snežna belina ne kliče po dotiku, nasprotno, gledalec se boji, da bi jih z dotikom umazal in poškodoval. Bolj kot pogled od blizu, je za te kipe potreben oddaljeni pogled, ki šele omogoča vzpostavitev cele figure, z bližino pa jo pravzaprav izgubimo.

V kiparskem delu Telo - gib - kip   se Katja navezuje tudi na izkušnjo Butoh plesa, v katerem se plesalec, ki izhaja iz izraza telesa, njegovega naravnega giba, hkrati odziva na spremembe v okolici in v prostoru, ki ga z gibom tudi so-oblikuje. S svojim vzgibom oblikuje gib za kip in kiparski prostor. Katja je kreativno in intimno povezala dve ustvarjalni praksi: Butoh ples, ki ga je spoznala preko japonskega plesalca korejskega rodu Ryuza Fukuhare, in poetično kiparsko prakso in teorijo Jirija Kočice, ki sta ji obe nedvomno zelo blizu. Ta bližina ji je morda tudi pomagala, da je z lahkoto segla v samo jedro modernistične kiparske forme in iz nje izvedla svojo lastno, nežno in žensko občuteno kiparsko vsebino.

Po Beltingu se v antropološkem pogledu človek ne pojavlja kot gospodar svojih (notranjih) podob, ampak, kar je nekaj povsem drugega - kot "kraj podob", ki zasedajo njegovo telo: prepuščen je podobam, ki jih ustvari sam in jih poskuša vedno znova obvladati. V ustvarjanju je odnos med obvladovanjem in podarjanjem morda ključen za samo naravo umetniškega nagovora. Vprašanji kako in kaj sta tu neločljivo povezani.

Vesna Krmelj

 

 

katjaoblak.si © 2014 || Realization: A.T.K